KAKO DELUJE ULTRAVIJOLIČNA SVETLOBA

Učinke ultravijolične svetlobe na vodo so prvič opazili pred več kot 100 leti – tukaj je znanost, ki stoji za tem.

ODKRITJE

Leta 1877 so znanstveniki prvič opazili, da močna sončna svetloba dezinficira vodo. Britanski fiziolog Arthur Downes in znanstvenik Thomas P. Blunt sta opazila, da je sladkana voda v senci postala motna, ker so se v njej razrasli mikroorganizmi, medtem ko je sladkana voda, ki je bila izpostavljena neposredni sončni svetlobi, ostala popolnoma bistra. Na podlagi tega znanja je nemški oftalmolog Ernst Hertel 25 let pozneje ugotovil, da lahko svetloba valovne dolžine UV-C zavira rast patogenov.

UV SVETLOBA PRI DEZINFEKCIJI

Sposobnost umetnega ustvarjanja ultravijolične svetlobe pri pravilnih valovnih dolžinah s svetilkami nam daje moč za pomoč pri razkuževanju različnih tekočin, pa tudi zraka in površin.

Postopki razkuževanja na podlagi UV-žarkov (znani tudi kot razkužilno obsevanje) so metode razkuževanja brez kemikalij, ki uporabljajo ultravijolično svetlobo s kratko valovno dolžino (UV-C), da inaktivirajo mikroorganizme tako, da prekinejo njihovo DNK, zaradi česar ne morejo opravljati vitalnih celičnih funkcij, kot je razmnoževanje. Pri valovni dolžini 254 nm lahko UV-svetloba prodre skozi celično steno mikroorganizma in v nekaj sekundah trajno spremeni strukturo DNK in posledično ne pušča kemičnih stranskih produktov.

DOZIRANJE

Natančno in ciljno „odmerjanje“ se uporablja za izračun vrste UV žarnice, potrebne za različne aplikacije. To vključuje, koliko časa morajo biti različne tekočine, zrak ali površine izpostavljeni ultravijolični svetlobi, da jih je mogoče varno razkužiti. Na primer, srednjetlačne UV-žarnice oddajajo široko valovno dolžino dezinfekcije pri 200-320nm in so idealne za obsežne komercialne aplikacije, kot sta balastna voda in čiščenje odpadne vode.

Pri odmerjanju se upošteva UV-intenzivnost, ki jo oddajajo žarnice, UV-prepustnost (UVT) vode, zraka ali površine (če obstaja) in čas, ko je snov, ki jo razkužujemo, izpostavljena UV-svetlobi.

ULTRAVIJOLIČNI SPEKTER

Ultravijolična svetloba zavzema zelo ozko območje elektromagnetnega spektra in tudi takrat razpade na različne valovne dolžine, ki so krajše od vidne svetlobe.

UV-A: dolgovalovno (315 – 400 nm) UV je najmanj škodljivo, vendar lahko prispeva k staranju kože in poškodbam DNK. UV-A žarnice se uporabljajo za strjevanje črnil, lepil in premazov.

UV-B: Srednjevalovno (280 – 315 nm) UV je bolj nevarno in je odgovorno za opekline kože. UV-B žarnice se uporabljajo tudi za strjevanje črnil, zlasti prozornih premazov in tankih plasti črnila.

UV-C: kratkovalovno (100 – 280 nm) UV je najbolj škodljivo in se uporablja za dezinfekcijo vode in zraka, saj lahko povzroči neškodljivost mikroorganizmov.

V: (400 – 700 nm) Vidna svetloba od vijolične – najkrajša valovna dolžina, ki jo lahko vidimo z lastnimi očmi – do rdeče, ki je najdaljša vidna valovna dolžina pred infrardečo.

PREDNOSTI UV SVETLOBE ZA DEZINFEKCIJO

Ultravijolična svetloba ima veliko prednosti pred običajnimi metodami za dezinfekcijo površin, zraka in vode:

Večina sistemov za razkuževanje, ki temeljijo na UV žarkih, ne zahteva nobenih kemikalij, le pravilno odmerjanje iz svetilk – odvisno od uporabe lahko nekateri postopki še vedno uporabljajo kemikalije, vendar v veliko manjših količinah.

Pri uporabi UV dezinfekcijskih postopkov ne ostanejo strupene kemikalije ali rakotvorni stranski produkti.

Dezinfekcijski sistemi z UV-tehnologijo so pogosto manjši in lažji za uporabo kot običajni sistemi, z dostopnimi kapitalskimi in operativnimi stroški.

Ultravijolična svetloba ne spremeni okusa tekočine ali hrane, kar se lahko zgodi pri kemični ali toplotni obdelavi.

UV žarnice in njihovi dezinfekcijski sistemi so pogosto varnejši za osebje, ki jih uporablja, kot kemični sistemi in odpravljajo potrebo po proizvodnji, shranjevanju in transportu nevarnih in potencialno strupenih kemikalij.

UV žarnice imajo široko uporabo. Uporabljajo se lahko v procesih, ki pomagajo razbiti DNK bakterij, plesni, spor in virusov.

Raztopine za UV dezinfekcijo inaktivirajo patogene, ki so razvili odpornost na klor in druge kemikalije, kot je kriptosporidij.